Moj kum Keko Božić

ej, mojLani me je prišel obiskat v hotel Reumal, v tamkajšnjo zakajeno kavarno, iz katere se gre naprej v hotelske jedilnice. Vanjo se stekajo poti kadilcev iz hotela in tu najdeš tudi vse naše nekadilce, ki potrebujejo družbo in smeh, kavo pa bolj za izgovor.

Pozno popoldan se je pripeljal, z nekim prijateljem. Rekel je, da zato, ker se mu ni dalo sedeti  za volanom. Pozneje se je izkazalo, da je opešal in letos, pred tremi meseci, je umrl, sem izvedela včeraj. Pokopal ga je sin, doma, v Novem Travniku,

A če bom šla na njegov grob, ko pridem dol v Fojnico čez slab teden? Mislim, da ne bom šla. Ker ni prave potrebe. Nekateri ljudje nehajo obstajati, ko so še živi. Izginejo ti iz misli in spominov, kot da jih nikoli ni bilo … Drugi izginejo izpred oči, ker se odselijo, a so ves čas prisotni, v oporo so celo takrat, ko so samo še pepel.

Keko zame nikoli ni odšel. Saj skoraj ni minil mesec, ne da bi se bila v teh desetletjih spomnila nanj. Včasih zaradi njegove žene, Dalmatinke, ki mi je pustila kup odličnih receptov, včasih zaradi jeklenega vrča za čaj, ki mi ga je prinesel za poročno darilo in pristavil, da ga je sunil v Maximu. Tam je namreč igral ob večerih klarinet in pel z žametnim glasom, v katerega se je nesmrtno zagledala mogoče bi bilo bolje reči zaslišala Meta Močnik. In včasih je zapela z njim. In zraven je bil Mićo, ki je igral harmoniko, Zeko pa je prste brusil na kitari. Zeko je bil Dalmatinec. Mićo je bil Srb. Keko je bil Bosanec. Vsi trije pa so bili člani vojaškega orkestra in so potrebovali dodatek k plači. (Med zadnjo vojno so se skrili pri Zeku na nekem dalmatinskem otoku in imeli s seboj žene, otroke in instrumente. In preživeli.)

starogradske

Tam v Maximu smo takrat pred dobrimi tremi desetletji mnogo večerov presedeli in poslušali starogradske, makedonske,  vojvodinske… Trio iz Maxima je igral tudi pri meni doma, ko sem se poročila drugič in je bil Keko moja priča, moj kum. In to je zgodba o mojem bosanskem kumu na slovenski poroki, v stanovanju s klavirjem in samo dvema mojima sorodnikoma: zapitim stricem Vladekom in mamo, ki se je za to priložnost pripeljala iz Akre.  Mama torej in njen nadelani prleški brat Vladek, pa kum Keko, so bili moji, na drugi strani, njegovi pa oče, mačeha in omica, to je stara mama in dva brata, eden od njih z ženo, tretji ni mogel priti, ker je bil ravno malo v zaporu. Poročno kosilo doma, hrana odlična, kuhinja ravno dovolj velika, da smo se ramo ob rami tlačili ob mizi in se tako, tesno telesno, povezovali. Samo Vladek, ki od vinjaka ni imel pravega teka, je šel v sobo in igral na klavir, slišalo se je njegovo petje, glas je imel kot bi ga izpuščal Donar, germanski bog groma. Globok, nekontrolirano (pijansko) glasen, melodija je bila počasna, razvlečena, besede nerazumljive.

Kaj se dereš, je zavpila mati tja v sobo, nekako jezna in osramočena zaradi slabega vedenje svojega mlajšega brata.( Mama je veliko dala na dobro vzgojene ljudi.) Kaj se pa TI dereš, ženska, je prikolovratil nazaj Vladek in dodal: Na porokah sem jaz vedno zapel našo, to je prleško himno. Taka je navada.

V tem se dvigne Keko, se odhrka in reče: tudi mi, v Bosni imamo eno navado. Mladim je treba omogočiti vsaj nekaj sladkih dni na začetku, za to moram poskrbeti jaz, kum! V roki je držal klobuk, se obrnil najprej k omici, stari mami (od novopečenega mojega drugega moža, ki je, mimogrede povedano, zamudil pol ure na poroko, namesto šopka, ki bi ga moral prinesti, pa je imel v rokah tisti drobni pušeljc iz smrečja in nekaj zaprtih telohovih popkov, potlačenih v zelenje. Še dobro, da na poroko ni bilo mame, ki je medtem doma pekla in cvrla poročno kosilo.) Keko se je torej obrnil k omici in ji rekel:

“Ajde, ženo, vadi kesu!

Omici je spodnja čeljust padla v pritličje, nemo ga je gledala z odprtimi usti in vrtela oči, zdaj k sinu, zdaj k vnuku (mojemu novopečenemu možu, s katerim sva imela že štiri leta starega sina, ki je pozneje v sladkem spominu na ta dan rekel, mama, kdaj bomo spet imeli poroko?) na koncu se je omica obrnila h Kekotu in rekla: Ampak jaz, – dalje ni prišla, ker je Keko odločno, moško rekel, Dosta! Vadi pare!

Toliko je omica že razumela, da bo treba nekaj dati. In je dala. Potem je Keko je stal pri vsakem od njih, zahteval denar, pa tudi če se je svat še tako izmikal… Mama mi je besno šepnila: “Pa kaj dela, ta človek v naši hiši!” Denar nabira, da bomo šli smučat, sem ji rekla, ona pa meni, Ššššš! Ššššš! Pogled v Kekota bi lahko zamrznil vrelo vodo, a Kekota ni bilo mogoče ustaviti. Mama je sprevidela, koliko je ura, šla v sobo in prinesla svojo denarnico, jo odprla, ampak Keko je rekel, »A ,vi ne! Vi ne, gospa, vi ste že dali svoje.«

Mama je olajšano sedla, Keko je porinil poln klobuk denarja v moje roke in svetoval, nesi to v sobo in dobro skrij, ker pri teh ljudeh … in je pogledal omico in druge, iz katerih je izcedil več, kot sem mislila, da nosijo s seboj, no, stavka ni končal.

Res sem odnesla klobuk v sobo, za menoj pa je takoj pridrobila moja mati in že pri vratih rekla: Koliko je pa zbral?

Tako. To je bil Keko. Moj kum z žametnim glasom in v Novem Travniku profesor klarineta, ki je produciral take klarinetiste, ki so pobirali prve nagrade na tekmovanjih, se mi je pohvalil ob svojem zadnjem in edinem obisku v Reumalu. No Kekota ni več, a v mojem srcu je živ, kot da sem ga včeraj zadnjič videla v tisti kadilnici sredi hotela.

klarinet

Se nadaljuje do srečnega konca

Advertisements

Ponovno v pomladno Fojnico

href=”https://fojnica414.files.wordpress.com/2015/03/sevdalinke.jpg”>sevdalinke

Boom generacija napolni avtobus

April je mesec, ko narava potrebuje vlago in naj govorijo klimatologi kar hočejo, v aprilu zna nebo namočiti zemljo, ne glede na to, ali si v Ljubljani ali v Fojnici sredi Bosne, kamor se odpravlja nas 55 osebkov čez dober teden.

Kaže, da bo v Fojnici tokrat mokro in kaže tudi, da bo mrzlo, da bo padal dež okrašen z mokrim snegom. Nič hudega, tokrat potuje iz Ljubljane avtobus poln ljudi, ki ne samo da so upokojeni (in posledično tudi modri), ampak so tudi moderni,  bolj  kot sem bila vajena v teh zadnjih štirih letih, ko spremljam skupine slovenskih upokojencev v Fojnico. Tokrat je v skupini le nekaj posameznikov, ki jim je bilo treba navodila poslati po navadni pošti, v kuverti z znamko.

To je, se mi zdi, prava mestna boom generacija, ki je šla v pokoj opremljena z znanjem, v katerega jih je v službah prisilila nova tehnologija. In to je tudi generacija, ki se ne predaja lenobi, mnogi so se šele v poznih letih opremili in naučili uporabljati elektronsko pošto in mnogi berejo novice kar iz svojega pametnega telefona. Sem jih opazovala, pri kavici v kavarni, ko praskajo z nohtom po ekranu in se hahljajo nečemu, kar so odkrili na Fejsbuku …

To me spomni …

Pred nekaj meseci je bila v Ljubljani konferenca velikega evropskega mednarodnega projekta AHA – namenjenega strateškim pripravam na aktivno in zdravo staranje (tudi) v Sloveniji. In, ko gre za zdravje, je skoraj povsod zraven nekdanji minister za zdravje dr. Voljč. Saj ga ne bi vlekla v ta spletni dnevnik, če ne bi bila poleg, ko je nekomu rekel, » Ja kdo pa dandanes še nima pametnega telefona! Saj nismo več v kameni dobi!« Malo sem se potuhnila, kajti jaz takega telefona, pardon, nimam in ga najbrž še dolgo ne bom imela. Sem pač staromodna in malo tudi paranoična (odkar nam je Assange povedal, da smo vsi pod lupo).

No, Fojnica nas pričakuje, sobe so rezervirane, avtobusni sedežni red postavljen in razposlan, lahko se lotim zanimivejšega dela, ki nas povezuje z bosanskimi prijatelji.

To gre naprej (vse do srečnega konca)

Fojnica jeseni13

Kralj, Ruben in Karahasan

petkova bralka
Naključij ni. Trik, da to spoznaš, je v umetnosti povezovanj časovnih pasov: preteklega, sedanjega in prihodnjega. Če to znaš, je vse, kar je, povezano med seboj.
Da vidimo!
Danes je hkrati z našo psičko in mojo Bredo v stanovanje uletel živosrebrni fantek. Metuljček, ki namesto ušes in jezika uporablja roke in oči.
Ruben, takoj sem pridi! se je za njim do kuhinje priklicala njegova mlada mama in ga zaman lovila po sobah, pri tem pa zvedavo obračala oči naokrog, najbrž je tu pri meni res bolj nenavadno. Ogromno knjig vse povsod, prastar televizor, nad katerim zavijajo oči vsi, ki se znajdejo pri meni, posedalniki in poležalniki, štedilnik še poln piskrov z ostanki kosila, staro pohištvo narejeno na mero, ampak za nek drugi prostor, računalniki, prenosniki, tablice vse povsod, kavica, ki jo je Ruben hotel jadrno spiti, a smo mu to preprečili, tako kot ostanek črnega vina na mizi, ki si ga je skoraj že vlil … medtem pa je mamica pojasnila, da slabo sliši … Primorka, jo je izdal slabo prikriti naglas.
Potem je tam na mizi zagledala knjigo Lada Kralja Če delaš omleto in, kot bi jo zadel grom, obstane in vpraša: a to je novo?
V stanovanju polnem knjig je redek gost, ki se zanje zmeni. Še redkejši, ki spregovori o njih. Medtem, ko je listala in pogledovala Bredo, Kraljevo hčer in mene, je na hitro sestavila uganko, ko je Breda rekla, to je moj oče. Medtem je tudi pri meni dva in dva postalo štiri: Patricija Maličev, odlična novinarka iz Sobotne priloge, moja nekdanja kolegica, ki je bila še rosno mlada, ko sva se videvali na Delu in hkrati tista Patricija, ki je v iskrivo razmišljanje zapeljala kak ducat pomembnih sodobnikov v nagrajenem dokumentarnem filmu Anje Medved z naslovom Zbrani, Zaupno o skupnem. Spletni projekt, ki živi in ga priporočam v ogled. Zato, da se rodijo nove ideje, ki silijo k pogledu vase.
Knjige so torej povezava, na katero pogosto pozabimo, ko potujemo med ljudi z drugačnimi navadami, zgodovino in filozofskim pogledom na svet.
hodka
In že prepisujem za potnike v Fojnico končni seznam univerzitetnih profesorjev svetovne književnosti v Sarajevu, Tuzli in Zenici, ki so za revijo Dani iskali bosansko-hercegovski roman XX. stoletja. Njihov seznam gre takole:

1. Ivo Andrić: prokleta Avlija,
2. Meša Selimović: Derviš i smrt,
3. Ivo Andrić: Travnička hronika,
4. Mirko Kovač: Vrata od utrobe,
5. Meša Selimović: Tvrdjava,
6. Ivo Andrić: Na Drini Ćuprija
7. Vitomir Lukić: Album,
8. Vitomir Lukić: Hodnici svijetlog praha,
9. Dževad Karahasan: Istočni diwan,
10.Skender Kulenović: Ponornica

to je seznam odlične literature, za tiste, ki radi berejo dobre knjige. Nekdo je nekoč, pozabila sem kdo je bil, rekel: Zakaj bi moral brati slabe knjige, če pa ne bom mogel v življenju prebrati niti vseh najboljših.
Res, dobra literatura te plemeniti, dobra knjiga je tista, ki ti je prijateljica v težkih časih. In zakaj, če že hodimo v Fojnico, ne bi segli po nečem odličnem, novem. Andrića in Selimovića, sem prepričana vsak pozna. Morda tudi Mirka Kovača. Kaj pa Lukić, Karahasan in Kulenović? O njih najdete vse v Wikipediji, bližnja knjižnica pa ima marsikaj na zalogi.

Navada je, da Slovenci podarimo knjigo ali dve v fojniško knjižnico. Če imate kakšno odveč, jo vzemite s seboj!
SONY DSC

Uvodno v severne toplice

Bila sem pred dvema letoma v USA obiskat sina in njegovo družino, beseda je nanesla tudi na Fojnico. Nekoliko začuden je sin vprašal, zakaj pa ne hodite v Banjo Vrućico, TO so toplice na svetovni ravni.
Ne bom se spuščala v njegov opis kraljevskega doživetja iz tega kraja, dejstvo je, da nisem imela niti najmanjšega pojma, kje je ta banja. Ampak splet je dandanes res pripomoček, ob katerem se zamisliš, zakaj bi človek sploh še kam potoval, če pa se nagledaš lepot kar doma “iz naslanjača” kot temu pravijo prodajalci megle iz internetnih štacun.
Potem sem izvedela tudi od Merside (glej njen obisk v Ljubljani), da se Hrvati, ki jih množično srečuješ na hodnikih hotela Reumal v Fojnici, “vračajo nazaj” iz Banje Vrućice.
velehotel
V Fojnico seveda.
Nisem si mogla misliti, zakaj, imela sem jo celo na sumu, da je za nas Slovence navrgla lažno marketinško floskulo in še bolj me je mikalo, da bi tudi sama videla opevano Banjo Vrućico, iz katere se Hrvati vračajo…
Saj sva se v resnici z Boženo že pol leta dogovarjali, da bomo prišli dol k njim na obisk. Novi direktor nas je vabil, ponovno vabil in še enkrat vabil… Nekaj časa je celo kazalo, da nas bo šlo za mali avtobus predstavnikov društev upokojencev dol do Teslića, ampak prav takrat je žled napadel sončno stran Alp, pa je spet vse padlo v vodo.
Končno, prejšnji vikend, pred tremi dnevi, smo bili tam. Osmerica nas: šest žensk in dva moška. Oba moška smo vzeli kot garača – šoferja in za prepotreben moški pogled na zadevo, nas šest žensk pa je bilo z vseh koncev in vetrov. Severna Primorska v zastopstvu Metke, gorenjski pogled je dodala Cvetka, Martina je šla v imenu tretje univerze in invalidov (ker po možganski kapi težko hodi), Jožica bo štajerskim rojakom povedala, kaj je doživela, Božena in jaz pa sva postali skoraj že neločljiv tandem organizatorskih podvigov po Jugi. Potem pa seveda postavni Boško, profesionalni avtobusni šofer znan po vsej Gorenjski (menda mame otroke noter v hišo naženejo, ker bo Boško pridrvel mimo s svojim avtobusom) in drugi, Vasja, znan slovenski dizajner na svobodi in šofer svoje bivše žene.
Jaz vem, kaj je ljubezen! En moj pokojni bratranec je nekoč telefoniral svojemu bratu in mu rekel: če se hočeš dobro narežati, pridi danes opoldan pred magistrat, boš videl, kako se tvoj brat v drugo ženi s svojo prvo ženo. To je ljubezen!

V Derventi smo šli na kosilo, pravi dostojni čevapi in ćorbarak, s pijačo vred in kavo na koncu, ni prišlo niti dva evra na osebo. Potem, poldrugo uro pozneje, smo dobili v Banji Vrućici še eno kosilo, pa smo ga prav vsi pojedli in potem popadali po sobah na počitek, čeprav so stari Rimljani zaukazali obveznih 1000 korakov po vsaki obilni jedi.

Banja Vrućica je v resnici raj na zemlji.hotel BV

Ampak, kot vsak raj ima tudi ta številne slabosti in napake. Hrana, ki je meni bila neprekosljivo dobra, je bila za Vasjo tretjerazredna, pogreta, iz ostankov v omakicah prikrita reciklaža. Bazen, ki je bil Jožici super, je bil meni hladen. Martina pa sploh do njega ni mogla, arhitekt namreč ni predvidel, da bi se kak invalid hotel plaziti gor po odprtih lesenih in polžasto zavitih stopnicah brez ograje… Martina ne le, da ni prišla do bazena, niti videla ga ni! Potem so rekli, da bi bile pa mogoče banje, polne zdravilne vode, zanjo boljše, ampak banje so sredi prostora prosto stoječe in brez oprijemal. Kako naj človek, ki mu ne dela ena roka in zelo slabo dela ena noga, zleze v banjo? Ne more. Ergo, smo šli ven pogledat sprehajalne poti in klopce okrog hotela. V resnici so tu štirje hoteli, najnovejši, v katerem smo spali, je tudi največji in supernobel oh in ah… hlajenje in gretje prek puhalnikov na stropu, ki jekleno brnijo, povsod, vso noč in ves dan… Meni je ta zvok razžrl potrpežljivost in zbudil agresivnost, enako, kot se mi zgodi pri umpa-dzumpa moderni pop glasbi. Drugi hoteli so manj agresivni in manj lepi, a bolj domači, čeprav malo ofucani, ampak nič zato. Če bi, bi šla v drugorazrednega in to bi priporočila tudi drugim, razen snobom, ki bi v novem hotelu res doživeli raj na zemlji.bazen
Zakaj se torej Hrvati vračajo v Fojnico?
Fojnica je kot dom. Topla, drobna, vse je pri roki in na kupu, celo tisto, kar je najbolj grozno, to je oguljeno in škripajoče dvigalo iz časa Franca Ferdinanda, je tu simpatično in govori o neki sreči posebne vrste. In tisti ogromni temačen kafić sredi hotela, v katerem kadijo svoje viržinke domačini in Slovenke vlečejo nekakšne bele tanke smotke, vsi pa srkajo bosansko kafo, je tak, da v njem v vsakem času najdeš vsakogar in spominja na prostore, v kakršnih je Hemingway lovil inspiracijo za roman Komu zvoni… Ah, komaj čakam, da pridem v Fojnico, čist zares!
Ker je ura strahov pravkar minila, končujem ta uvod v Fojnico.
Sedežni red v avtobusu za naš pohod v Fojnico je narejen, navodila razposlana, kaj še čakamo? Da minejo slabi trije tedni. Medtem pa, malo zapojemo, se malo nasmejemo, ko beremo kakšno dobro kolumno od Maje Novak… Čas je za vodoravni legato.

Risa so našli. In ustrelili.

Ris iz Fojnice?

So mnoge reči, ki jih ni več. Risa na primer, te v Evropi in zunaj nje zaščitene živali tudi ni več.
Tisti dan, ko so pri nas priznali, da sta pobegnila dva risa iz ljubljanskega živalskega vrta, se je eden (od njiju???) pojavil v gozdovih Fojnice. Tamkajšnji lovci so ga jadrno ustrelili, čeprav, ali prav zaradi tega, ker v BiH risov nimajo že od zadnje bratomorne vojne in čeprav, ali prav zaradi tega, ker je pri njih ta žival zaščitena. Zeleni bratci trdijo, da ustreljeni ris “itak ni bil njihov.” Da je najbrž ušel. S Hrvaške, ali Slovenije. O tem, da pri nas še vedno besno iščemo dva pobegla risa, zeleni bratci niso vedeli. Klik na link
Tudi mi ne bi o tem nič vedeli, če krivolovci iz Fojnice ne bi bili na fejsbuku objavili vesele zmagovite fotografije… Zdaj lahko tudi mi od blizu vidimo, kakšna je ta divja žival, ki jo je nekdo v Ljubljani menda videl v vrtu neke vile v Rožni dolini, a so v ZOO pojasnili, da jo je gotovo zamenjal za domačega mucka.
Objavljam zaradi nenavadne povezave s Fojnico.

Obisk iz Fojnice

kobasice

“Samo nemoj na fejsbuk da me daješ!” Ženska, ki mi je to rekla, je bila v letih. Prodajala je kot vsako sredo na fojniški tržnici slani sir in prekajene klobase. Bila je sklonjena nad pult in je vame pogledala nekako od spodaj, tako kot sem si v otroških letih predstavljala, da gleda coprnica v Sneguljčico.
Kaj pa ti veš o fejsbuku, sem ji nekako mimogrede navrgla, ne da bi pričakovala odgovor, medtem pa fotografirala njene klobase.
E, samo ti, Slovenko, dalje misli, da mi nemamo kompjutere!
ženičkaFojnica

In tako je kot že neštetokrat ta moja stara fojniška prodajalka z menoj, da zaradi nje razmišljam, česa naj ne napišem, da ne bi bil prizadet kdo od tamkajšnjih prijateljev, posebno tistih, ki so bili minuli teden na obisku v Sloveniji. Potrudili so se kljub slabemu vremenu in nas prišli pogledat. Prepotovali so v treh dneh tri četrtine Slovenije, obiskali Škofjo Loko, pripovedovali upokojencem iz Severne Primorske o lepotah in učinkih zdravilne vode v Fojnici, bili so vmes še na Dolenjskem in zadnji dan še v Brežicah oziroma v Čateških toplicah. Tu so hoteli videti, kaj dela konkurenca. Ki to v resnici ni, kajti mi nimamo toplic kot oni, mi imamo, vsaj v Brežicah, topliško riviero.
Fojnica je mirno zdravilišče za ljudi, ki se potrudijo za košček zdravja več. Oviti v svoje kopališke halje vseh barv in krojev, v coklah in copatah, z modrimi platnenimi torbami čez ramo, v njih imajo hotelske brisače, ki jih suhe dajejo za pet evrov kavcije. Spodaj v kletni etaži posedajo po stolih in klepetajo, se smejijo, berejo in molčijo, nervozno pogledujejo na stensko uro… vsak ima na sporedu vsaj tri različne terapije na dan, pa telovadbo in bazen …
Pozneje jih vidiš pred dvigalom. Tu je potrpežljivost izziv za tiste, je nimajo dovolj, kajti dvigalo je eno, nam vsem dodeljeno… noter jih gre pet, včasih celo šest.
Nadstropja so štiri, plus klet, v kateri se odvijajo vse terapije, torej pet nadstropij, če imaš sobo v četrtem.
Postopek za krepitev stegenskih mišic: takoj prvi dan greš peš navzdol, kolikor krat je pač treba. 115 stopnic. In enkrat gor peš. Drugi dan dva krat gor peš in vse navzdol tudi.
Nato s stisnjenimi zobmi štiri in pet jih je že tretji dan na vrsti. Zadnji dan zmoreš vse: gor in dol peš nekaj krat… Telo preseneti in se hitro privadi na stopniške napore in zadnji dan Slovenci šibajo po stopnicah gor in dol po več krat na dan… O tovrstni terapiji nihče ne govori, je pa očitno vključena, ker ima hotel Reumal tak lift že vse od začetka. Medtem so posodobili mnoge prostore, naredili moderen Wellness… dvigalo pa je še vedno avstro-ogrske izdelave.

Naše tri obiskovalce smo gostili in prevažali gor in dol po Sloveniji in skrbeli, da so bili pravočasno (dobro) nahranjeni, kar ni bilo težko: upokojenke rade pokažejo svoje kuharske sposobnosti, moški pa imajo v zidanicah vedno na zalogi polne različno stare steklenice vina … pa tudi kaj brezbarvnega je teklo po grlih. Jesti je bilo toliko, da zdaj že četrti dan treniram želodec na standardne obroke… <štruklji, potice, domači rogljički, štruklji s skuto in špinačo, mesovje vseh vrst in oblik, le svinje ni bilo, vedelo se je… kaj se sme ponuditi.

Vozili smo jih torej: z menoj, na začetku je bila lepa, mlada Reumalova piarovka, večina jo že pozna pod imenom Mersida. Če znaš reči hvala po francosko, je to ime, ki si ga takoj zapomniš. In ker je mlada, je tudi najbolj uživala, ko smo jih v Gorici peljali čez imaginarno mejo na tisti trg, ki si ga delita stara in Nova Gorica, pa seveda popit pravi italijanski espreso. Mersida je šla v butik, kjer so imeli škornje po 7 in 10 evrov (razprodaje), skoraj bi bila kupila… Železna volja je tokrat zmagala, ven je prišla brez vrečke. Mersido sem vozila v moji stari zmahani kripi, kjer ima na zadnjih sedežih naša psica premični pesjak, že vseh 14. let, kolikor me avto drži varno na cesti, kljub temu, da sem v njem naredila več kot 330.000 kilometrov. Moj mehanik pravi, da pol milijona naredi tak avto mimogrede. Bo že vedel, njegov brat menda še vedno vozi ta isti model na rejlijih in sodeč po pokalih, z uspehom.
Eh, kam sem zašla!
Torej Mersida mi je do Škofje Loke razložila nekatere podrobnosti iz srednjeveške zgodovine BiH, pa o razliki med vero in narodnostjo : muslimani in islamom, in o konkurenci, ki si jo bodo ogledali na sejmu Alpe Adria, če jih bomo spustili iz rok.
primarij
Potem so mi zamenjali sopotnika. Od Škofje Loke do Gorice in nazaj v Ljubljano je bil z menoj primarij iz Reumala, dr. Sakib Serhatlija.
Njegov priimek sem se prejšnji dan naučila na pamet.
Zdaj ga znam, a ga še vedno ga raje pokličem le Doktore, kot pa s priimkom in vsemi dodatki (primarij, dr. Sakib, lastnik plakete za zasluge v fojniškem Reumalu)… A sem ga vendarle vprašala, od kod mu ta nenavadni priimek. Saj poznam kar precej ljudi iz BiH, a nobenega Serhatlijo.
Tudi sam dolgo ni vedel od kod priimek. Sorodnikov ali prednikov ni našel, le v Turčiji je menda hotel Serhatli in to je največ, kar mu je uspelo. Serhat pomeni po arabsko mejo, tudi krajino. Bi mogoče po slovensko bil primarij dr. Krajnik? Krajnik Obmejnik?
Stran z njegovim priimkom in fotografijo na fejsbuku mu je najbrž odprla in uredila hčerka, ki v Sarajevu študira medicino, zato niti ne pričakujem, da me bo kdaj potrdil za prijatelja, ker morda nikoli ne odpre svoje FB strani.

Če bi katero zanimalo, lahko se zagrebe, dr. Serhatlija je ledig in fraj, mi je povedal, čeprav je za njim kar nekaj neprijetnih izkušenj z ženami oziroma ženskami njegovega življenja. Manj jih je bilo kot prstov na eni roki, vsekakor manj kot je takih izkušenj za menoj, ampak jaz imam tudi poldrugo desetletje prednosti… Lahko se mu torej še kaj zgodi.
Ne?
Tretji v ekipi fojniških obiskovalcev je novopečeni direktor Reumala in bolnice, dr. Elvedin Kapo, prejšnji šef medicinskega sektorja… Tako kot primarij Serhatlija, je tudi on specialist fiziater. Sploh so v Fojnici zaposleni številni specialisti, za tiste, ki jih je izdalo srce in druge, ki jim popuščajo mišice in se krivijo kosti, ki imajo težave z notranjimi organi pod pasom… kaj vse se skriva pod imenom Reumal, najdete na spletu: klikni tukaj.

In to je to.
trojica iz Fojnice 28.1.14

Indiana Jones v Cankarjevem domu

SOsmanagic

V petek je Slovence spet obiskal dr. Semir Osmanagić, odkritelj piramide Sonca v bosanskem Visokem. Več krat je bil pri nas, lokalne in celo nacionalna televizija so ga gostile, zgodba je prepričljiva in skoraj dobesedno vedno enaka. Tu in tam nekaj novega, spreminjale so se številke kilometrov, izkopanih v dolini pod piramido. Tudi na spletu ne manjka video filmov, tako, da če vas ni bilo poleg, niste dosti zamudili.

Ali pač. Zamudili ste karizmo človeka, ki v obleki Indiane Jonesa, s kompasom za pasom in klobukom na glavi že od daleč kaže, kaj je njegov poklic. Arheolog.
Mar res?

Lani smo bili v teh tunelih, po njih nas je vodil on, sam dr. Osmanagić. A najprej nas je peljal na pobočje, s katerega se vidi na drugo stran doline, na “njegovo” piramido. Tu nam je govoril tako, da smo gledali v piramido, on pa, obrnjen od nje, je gledal nas. To je mož, ki zna govoriti. Ki gleda v svoje poslušalce, jih očara in začara. Verjameš mu vse. Še bolj pozneje, v labirintu pod piramido Sonca, sem požirala njegove besede, sama nagnjena k fantazijskemu pravljičarstvu, priznam. Bilo je neponovljivo.

Prehodil je trnovo pot do priznanja svojega odkritja, še zdaj mora prepričevati, predvsem tisto plast znanstvenikov, ki alternative, drugačnosti, drugih možnosti kot je pozitivistična, ne priznavajo, kljub temu, da je bosansko piramido sonca priznala celo slovita angleška akademija znanosti, kot je sam povedal, ko nas je imel pred seboj na tistem pobočju nasproti piramide Sonca.

Piramida, ki jo je slučajno odkril, on, izvedenec za piramide, ni le največja od vseh, ki jih je obiskal, večja je od vseh, za katere svet ve. Vse kaže tudi, da je najstarejša, med vsemi. In ni odkril le najstarejše, največje in najpomembnejše, s pomočjo znanstvenikov v Rusiji, je odkril je tudi njen namen: generator energije, kakršno je dokazal že Tesla in kakršno so pridobivali deset in deset tisoče let pred nami. Ni čudno, da se je celo NASA zagrebla, da bi kupila vse: Visoko in piramido.

piramida Sonca

Vsaka teorija, ki ne pušča vode, je sumljiva.

Darwina so sesuli, Einsteina tudi, njune teorije so mladci preplezali, povozili, pa ne bi enega Osmanagića iz Bosne? Arheologa z največjo piramido na svetu.
Malo brskanja po Internetu in že ugotoviš, da so vsi pomembni arheologi krvavi pot potili potem, ko so nekaj odkrili. Ker so jih krčevito v nič dajali tisti, ki niso ničesar odkrili. Recimo Heinrich Schliemann, tisti amaterski arheolog, ki je govoril 15 jezikov in se skoraj 50 let star lotil arheologije, in ki je po treh dneh opazovanja arheološkega dela v Pompejih, šel izkopat Trojo. Več kot sto let ga skušajo pravi arheologi sesuti, na spletu kar mrgoli teorij o tem, da njegova Troja ni nič drugega kot Schliemannov balon. Knjig o tem balonu je kar nekaj.

Enako pišejo in govorijo o Osmanagiću, ki da sploh ni arheolog. Je diplomant sarajevske ekonomske fakultete, kjer naj bi napisal tezo, imenovano doktorat pod naslovom alternativna zgodovina o civilizaciji Majev. Očitajo mu, da nikoli ni šel na kolenih, ni držal v roki lopatke in čopiča, nikoli ni arheologil tako kot vsi drugi, pridni arheologi. O vsem tem piše na spletni strani Irne Lautre. Najbolj v nos gre Osmanagić arheologom v Egiptu, kar pa je razumljivo. Naša organizatorka, ki nas je nedavno varovala in poučevala v Hurgadi, Slovenka, ki živi v Kairu in je poročena z znanim egipčanskim arheologom, je samo z roko zamahnila, ko sem jo – ni tri tedne tega – vprašala, kaj njen mož pravi o bosanskih piramidah in dr. Osmanagiću.
goddio-cajnik
Za primer vem še enega nenavadnega arheologa, ki rije po dnu morja pred današnjo Aleksandrijo in odkriva potopljene zaklade, izrisuje načrt največjega in najznamenitejšega antičnega mesta, ki je izginilo v potresu.
Francoz dr. Franck Goddio, nekdanji konstruktor podvodnih fotografskih aparatov za NASO, je v zapisih nekega pilota iz druge svetovne vojne odkril omembo o potopljenem mestu, ki ga je videl v nizkem preletu morja pred Aleksandrijo. Ker je Goddio pred tem že raziskoval antične potopljene ladje, je vedel, da je skoraj gotovo treba tam iskati po dnu. Vendar, Goddio se je najprej vpisal in doštudiral arheologijo, tudi doktorat je opravil in z licenco arheologa, se je strasten potapljač prepustil sanjam. Vedel je, kaj dela. Poiskal si je tudi finančno zaledje, za svoje delo in odkritja je navdušil milijarderja, iz gradbene firme Hilti… Rezultati dela so veličastni, potekajo neprenehoma že dve desetletji v sodelovanju z egipčansko ekipo arheologov …

Sanje imata oba. Goddio in Osmanagić. Vendar, eden ima denar, drugi ga nima. Osmanagić sam nabira denar za izkopavanja, prostovoljci so kopali tunele, lani pa so morali za kopanje sami plačati kar nekaj sto evrov na mesec. Kljub temu je zanimanje večje od možnosti gibanja v tunelih in se je treba prijaviti za kopanje pol leta prej. Medtem pa doktor Osmanagić hodi po svetu in dopoveduje, prepričuje, navdušuje, se kaže na TV ekranih … česa vsega ni naredil, kje vse že ni bil, da bi porinil ta ogromni voz malo hitreje naprej!

Piramida je! Tudi če jo je res odkril slučajno, se zapletal v alternativno arheologijo, tudi če je razglašal, da bodo tisti sferični kamni, ki ležijo vse povsod po Bosni v bližini piramide in Visokega, spremenili človeštvo ob koncu leta 2012, potem pa se ni nič zgodilo, tudi če, tudi če…

dejstvo je, da je pod piramido v labirintih neverjetno čist zrak, da te spreletava mrščavica, da tam globoko pod goro ni klavstrofobije in tesnobe. Dejstvo je tudi, zdaj tudi znanstveno dokazano, da je voda iz tistega globoko v notranjosti pod piramido odkritega jezera “živa” informirana voda. Analizo je pred tednom poslal japonski mojster za kristalno vodo dr. Masaru Emoto. Vse to potrjuje slutnje dr. Osmanagića, da ima piramida Sonca moč, o kateri še vedno vemo le zelo malo.

Ta karizmatični človek, ki hodi po svetu oblečen v kostum Indiane Jonesa, ki tekoče govori nekaj jezikov, ki mu jezik teče kot namazan, ki piše knjigo za knjigo, vse so zanimive za ljudi z domišljijo … je včeraj očaral svojo publiko. V spletu na Osmanagićevem fejsbuku še ni nobenih tipično slovenskih odzivov,
edini, ki se je pojavil, je bil zapisan pred predavanjem. Zapisal ga je nekdo z juga:

“….To bi moglo znacit, da su Bosanci pravili egipatske piramide. Nije cudo da mozes naci bosanca skoro na svakom gradilistu. ”

In to je to.