Naključij ni. Trik, da to spoznaš, je v umetnosti povezovanj časovnih pasov: preteklega, sedanjega in prihodnjega. Če to znaš, je vse, kar je, povezano med seboj.
Da vidimo!
Danes je hkrati z našo psičko in mojo Bredo v stanovanje uletel živosrebrni fantek. Metuljček, ki namesto ušes in jezika uporablja roke in oči.
Ruben, takoj sem pridi! se je za njim do kuhinje priklicala njegova mlada mama in ga zaman lovila po sobah, pri tem pa zvedavo obračala oči naokrog, najbrž je tu pri meni res bolj nenavadno. Ogromno knjig vse povsod, prastar televizor, nad katerim zavijajo oči vsi, ki se znajdejo pri meni, posedalniki in poležalniki, štedilnik še poln piskrov z ostanki kosila, staro pohištvo narejeno na mero, ampak za nek drugi prostor, računalniki, prenosniki, tablice vse povsod, kavica, ki jo je Ruben hotel jadrno spiti, a smo mu to preprečili, tako kot ostanek črnega vina na mizi, ki si ga je skoraj že vlil … medtem pa je mamica pojasnila, da slabo sliši … Primorka, jo je izdal slabo prikriti naglas.
Potem je tam na mizi zagledala knjigo Lada Kralja Če delaš omleto in, kot bi jo zadel grom, obstane in vpraša: a to je novo?
V stanovanju polnem knjig je redek gost, ki se zanje zmeni. Še redkejši, ki spregovori o njih. Medtem, ko je listala in pogledovala Bredo, Kraljevo hčer in mene, je na hitro sestavila uganko, ko je Breda rekla, to je moj oče. Medtem je tudi pri meni dva in dva postalo štiri: Patricija Maličev, odlična novinarka iz Sobotne priloge, moja nekdanja kolegica, ki je bila še rosno mlada, ko sva se videvali na Delu in hkrati tista Patricija, ki je v iskrivo razmišljanje zapeljala kak ducat pomembnih sodobnikov v nagrajenem dokumentarnem filmu Anje Medved z naslovom Zbrani, Zaupno o skupnem. Spletni projekt, ki živi in ga priporočam v ogled. Zato, da se rodijo nove ideje, ki silijo k pogledu vase.
Knjige so torej povezava, na katero pogosto pozabimo, ko potujemo med ljudi z drugačnimi navadami, zgodovino in filozofskim pogledom na svet.
In že prepisujem za potnike v Fojnico končni seznam univerzitetnih profesorjev svetovne književnosti v Sarajevu, Tuzli in Zenici, ki so za revijo Dani iskali bosansko-hercegovski roman XX. stoletja. Njihov seznam gre takole:
1. Ivo Andrić: prokleta Avlija,
2. Meša Selimović: Derviš i smrt,
3. Ivo Andrić: Travnička hronika,
4. Mirko Kovač: Vrata od utrobe,
5. Meša Selimović: Tvrdjava,
6. Ivo Andrić: Na Drini Ćuprija
7. Vitomir Lukić: Album,
8. Vitomir Lukić: Hodnici svijetlog praha,
9. Dževad Karahasan: Istočni diwan,
10.Skender Kulenović: Ponornica
to je seznam odlične literature, za tiste, ki radi berejo dobre knjige. Nekdo je nekoč, pozabila sem kdo je bil, rekel: Zakaj bi moral brati slabe knjige, če pa ne bom mogel v življenju prebrati niti vseh najboljših.
Res, dobra literatura te plemeniti, dobra knjiga je tista, ki ti je prijateljica v težkih časih. In zakaj, če že hodimo v Fojnico, ne bi segli po nečem odličnem, novem. Andrića in Selimovića, sem prepričana vsak pozna. Morda tudi Mirka Kovača. Kaj pa Lukić, Karahasan in Kulenović? O njih najdete vse v Wikipediji, bližnja knjižnica pa ima marsikaj na zalogi.
Navada je, da Slovenci podarimo knjigo ali dve v fojniško knjižnico. Če imate kakšno odveč, jo vzemite s seboj!
fojnica revisited 